Težko je, a puška ostaja na rami

Že nekaj časa je minilo, odkar sem napisal zadnji blog. Zakaj? Enostavno nisem imel o čem pisati. Zdelo se mi je, da moje življenje nima nobenega smisla, predajal sem se melanholiji in apatično blodil skozi bedo vsakdana.

Danes se počutim bolje. Veliko bolje. Spet se počutim živega. Ljubljenega. Koristnega. Vrnil sem se med žive. Ponovno se z dvignjeno glavo sprehajam po ulicah Ljubljane in se trudim užiti vsak trenutek posebej.

Poskus življenja pisatelja me je spravil na realna tla. Če bi rekel, da sem zadovoljen s prodajo knjig, bi se zlagal. Če bi rekel, da sem s knjigama zaslužil, tudi. Biti profesionalni pisatelj v Sloveniji je težko. Ni nemogoče, je pa malo verjetno, da se boš s pisateljevanjem lahko preživljal. Trg je majhen, bralna kultura je takšna kot je, malih, neznanih avtorjev pa se ne podpira dovolj in le stežka pridejo na knjižne police knjigarn, kaj šele v domove Slovenk in Slovencev.

Kljub temu se ne predajam. Tretja knjiga - Dandy Dildo - je že praktično končana, vendar se bom tokrat zadeve lotil veliko bolj premišljeno in ne tako na prvo žogo. Izšla bo, ko bo pravi čas za to in nič prej. Prve kritike so zelo dobre, tako da verjamem, da bo mojim oboževalcem, pa tudi ostalim, všeč. Za pokušino pa tale teaser.

Knjigi Zgodba o Davidu Locku in Manični poet lahko naročite tukaj.

Vstajam. Sem dovolj močan?

Spoznavam zadnje čase precej kul ljudi. Ljudi, ki me postavljajo nazaj na noge. Na noge, ki so šibke in tresoče, take kot njih lastnik. Za mano je usrano obdobje. Temačno in boleče. Spet sem se izgubil, zraven pa trpel kot prasec za grehe, ki sem jih storil v preteklosti. Vse se vrača, vse se plača. Dneve, ko sem lebdel v oblakih, ko sem se počutil vsemogočnega, ko sem dobesedno mislil, da lahko premikam gore in sam spremenim svet, so zamenjali tedni in meseci gazenja po dreku.

A zdaj se zdi, da se zadeve končno premikajo. Kako vem? Občutek pač. V knjigi Manični poet sem zapisal, da je občutek, ko lezeš iz dreka, eden najlepših in res je tako. Ko se zaveš, da si spet poprijel za uzdo svojega življenja in ga zajahal, da bi se z njim podal v nove nepozabne dogodivščine, začutiš nepopisno olajšanje. S hrbta ti pade eden od nahrbtnikov, ki si jih tako vestno nosil med hojo skozi pekel. Prvi korak je narejen, zdaj je na meni, da naredim naslednje. Sem dovolj močan? Sem!

Jutro nekega depresivneža

Zbudim se. Premočen sem in neprespan. Spal sem dobro in sanjal sem. Ne spomnim se več kaj, a vem, da sem. Zvlečem se iz postelje in bebavo stojim sredi hodnika. Kaj zdaj? Pristavim vodo za kavo in stopim pod tuš. Bo ta spral sranje, ki ga nosim s seboj? Ne. Pijem kavo in med tem skadim dve cigareti. Mehansko. Prav nič užitka ne občutim ob tem. Prižgem televizor in gledam vanj. A ne vidim nič. Gledam skozenj. Zaznam premikanje na ekranu in govor, a ju ne interpretiram. Ugasnem televizor in stopim na balkon. Oblačno je in mrzlo, rahel severni veter mi piha v glavo. Zaprem oči in si dopovedujem, da je vse v redu. Odprem oči. Vse je popolnoma isto kot prej. Maček začne nadležno mjavkati, kar mi gre na živce. Nahranim ga in mu očistim sekret. Vzamem v roke knjigo, jo odprem in začnem brati. Po nekaj vrsticah mi misli odtavajo, zato jo spet zaprem in odložim na mizo. Zazvoni telefon. Prijateljica me vabi na kavo. Razmišljam o izgovorih, a ne rečem nič. Privolim. Pogledam v omaro in obstanem. Kaj za vraga bom oblekel, ko pa nimam ene dobre cunje ...

Prigode iz gozda, 4. del

Učinek bezgovega sirupa na človeka je podoben učinku dvostopenjske masti na štirikrako kolo. Če bi ljudje lahko govorili, bi verjetno rekli, da se podarjenemu kljusetu ne gleda v roge. Pograbil sem počeno ruleto in jo zavihtel čez ramo. Tekel sem naprej, mimo pokvarjenih kolen in podtalnih nogavic, mimo tipkovnice s črko a in skodelice tipa 0-. Padel sem med skokom in se udaril v piš vetra. Pobral sem se in pomotoma zagrabil drevesno meduzo, ki je začela grizti sirovo bukev. Ker je obstajala nevarnost izključitve, sem zagrabil sodnika, ga vrgel čez drugo ramo in tekel naprej. Čez dva metra sem se ustavil in pogledal nazaj. Sledilo mi je šestnajst krtov in dve kobilici. "Takoj nazaj," sem zatulil tako potiho, da se je travnata bilka ustrašila za zdravje svojih korenin. "To pot bom prehodil sam!" Izpustil sem sodnika, mu vrgel ruleto v naročje in po eni nogi odtancal v najbolj oddaljeni grm. Odtrgal sem vejico, jo popopral in si jo zataknil v uho. Zabrnelo je in nekaj se je zeleno pokadilo, preden sem zaslišal znan glas. 


Prejšnje epizode: 
1. del
2. del
3. del

Prigode iz gozda, 3. del

Zbudil sem se in pogledal v modro rumovo kroglico na rumenem nebu. "Moj, bog, saj je že preko poldneva," sem si rekel in brž vstal. Poleg mene triprstna žaga, okoli mene polno zelenordečerjavih opilkov. Nisem se zmenil za njih, ampak sem brž zajahal vloženo kamelo. Vložene kamele so dobre iz dveh razlogov. Prvič, ker jih lahko transportiraš brez težav, in drugič, ker se za razliko od rastočih v naravi počasneje kvarijo. Kakorkoli, jahal sem kamelo po gozdu brez dreves, ko sem jo zagledal. Žival! Pred menoj je stala v vsej svoji mogočnosti. Zagrabil sem kaktus in ga dvignil visoko nad levo ramo. "Aufbix!" sem zatulil in tako prestrašil svojo vloženo kamelo, da je začela dirkati ritensko. To je eden od treh razlogov, zakaj so vložene kamele slabše od svojih naravnih prijateljic. Druga dva sta tako bizarna, da ne bi sodila v tole nebizarno pripovedko. Skočil sem s kamele in se peš podal v dir. Drvel sem mimo trikotnih sončnic in kvadratnih difenbahij, dokler nisem prispel do bezgovega sirupa. Bezgov sirup je lahko pomenil le eno stvar.

Kako se je vse skupaj začelo? Več v 1. delu in 2. delu Prigod iz gozda.

Prigode iz gozda, 2. del

Ležal sem na nekaj dni nazaj pokošenem pesku. Pogledal sem navzgor in videl pritlikav hrast, na katerem raste orjaški fižol. Vstal sem in stresel pesek nase. "Kaj se je zgodilo," sem vprašal svizca. "Iiiiii," je odgovoril svizec in poletel. Prižgal sem gorečo svečo in jo dvignil navzgor. Na tabli je pisalo: Pozor, žival! "Saj res, žival," sem rekel drugemu svizcu. "Iiiiiii," je odgovoril svizec, naredil pa nič. Poskusil sem se spomniti živali, medtem ko je zajec pojedel zadnjo marjetico in se jebivetrovsko skušal vrteti okoli svoje osi. V glavi mi je odzvanjal zvok flavte, ki jo je dva dni nazaj igrala gola Rozalija, oblečena v skodelico kave. Nikoli nisem znal francosko, zato nisem razumel, kaj igra. S peska sem stopil na travnik in zatulil. "Koji kurac," sem zaklel in povohal ostanke slinaste mušnice. Takrat sem se prvič in zadnjič zastrupil skozi stopalo. Bolelo je kot jutranja rosa, ki sedi na kamnu in gleda rdečo meglo nad gozdom. A nisem se vdal. Vedel sem, da bi bil to moj konec. Da bi bil to konec naše rodbine. Da bi bil to konec tele zgodbe. Zagrabil sem žago in zažagal. Omedlel sem.

Te zanima, kako se je vse začelo? Klikni tukaj.

Prigode iz gozda, 1. del

Ozrl sem se naokoli. Trava barve triindvajset. Pogled navzdol, kjer se zemlja srečuje z nebom. Kamen zelene oblike, na njem pa plesen iz plemena Thaka. Glas iz gozda. Auuuuu! Žival me kliče. Žival, ki sem jo nekoč že premagal. Nekoč, ko so ptiči še letali po vodi in je imela Frančkova koza pet nog. "Kdo si?" sem zatulil v temačno globočino horizontalne vertikale. "Auuuuu," je zatulila žival in čebela se je zaletela v marjetico. Oglušel sem na srednje oko, ko sem se tiho prebijal skozi pokošene bilke na nogometnem igrišču. "Prihaja bolečina," sem brcnil sam sebe, žival pa se je zapodila stran od levega drevesa. Vzel sem lok in zaigral nanj. Zagrabil sem puščico in jo vrgel v zrak. "Dež bo," je rekel regrat in se skril nazaj v krtino. Žival je stekla proti desnemu drevesu in mu odgriznila nogo. "Auuuu," je reklo drevo. "Auuuuu," je zatulila žival. "Auuuuu," so zavpili Indijanci in stekli nazaj pod kotum štirinajst stopinj in pol. Prižgal sem storž s kresničko in prdnil v stevardeso na stonogi številka osemnajst. "Oprostite sem dejal," ko so potniki besno skakali brez padala. Pogledam žival. Tako znana je. Skoraj že vidim njen noht. Vedno bliže je. Smeji se s škilavim ušesom. Saj ne more biti res. Žival je