sreda, 19. januar 2011

Ona, ki je bela in črna



Gledam jo. Lepa je. Nežna in krhka. Nekaj je na njej, nekaj, česar ne morem definirati. Všeč so mi njene velike rjave oči, obožujem njene polne ustnice, pa njene ličnice, ki silijo skozi kožo, a ne moteče. Za hip zamižim in spet odprem oči. Gledam jo. Lepa je. Groba in močna. Nekaj je na njej. Nekaj, česar ne morem definirati. Njene velike, skoraj črne oči izžarevajo bes človeštva, njene polne ustnice so krvave, njene ličnice prebadajo kožo kot ostra rezila.

Poljubim jo. Zamižim. Mehko je in dišeče. Zlijeva se v eno kot dve kapljici vode. Všeč mi je, kako z jezikom nežno, skoraj plašno prodre vame. Všeč mi je, kako me nežno objame in se privije k meni. Kako prijetno jo je čutiti ob sebi. Kako velika je želja, da bi trenutek trajal večno. Za hip odprem oči. Pred menoj žarijo črne oči. Poljubi me. Zaprem oči. Grobo je, a prijetno. Zlijeva se v eno kot dva curka vroče lave. Všeč mi je, kako z jezikom odločno prodre vame in ugrizne v mojo ustnico kot da je kos mesa. Všeč mi je, kako me zagrabi in me sunkovito potegne k sebi. Kako prijetno je čutiti takšno surovo moč. Kako velika je želja, da bi ta trenutek trajal večno.

Odprem oči. Gledam jo. Lepa je. Nežna in groba. Krhka in močna. Njene oči izžarevajo milino in bes človeštva. Poljubim jo. Njo, ki je eno in drugo. Njo, ki je bela in črna. Njo, ki je vse.

Ni komentarjev:

Objavite komentar