Ležal sem na nekaj dni nazaj pokošenem pesku. Pogledal sem navzgor in videl pritlikav hrast, na katerem raste orjaški fižol. Vstal sem in stresel pesek nase. "Kaj se je zgodilo," sem vprašal svizca. "Iiiiii," je odgovoril svizec in poletel. Prižgal sem gorečo svečo in jo dvignil navzgor. Na tabli je pisalo: Pozor, žival! "Saj res, žival," sem rekel drugemu svizcu. "Iiiiiii," je odgovoril svizec, naredil pa nič. Poskusil sem se spomniti živali, medtem ko je zajec pojedel zadnjo marjetico in se jebivetrovsko skušal vrteti okoli svoje osi. V glavi mi je odzvanjal zvok flavte, ki jo je dva dni nazaj igrala gola Rozalija, oblečena v skodelico kave. Nikoli nisem znal francosko, zato nisem razumel, kaj igra. S peska sem stopil na travnik in zatulil. "Koji kurac," sem zaklel in povohal ostanke slinaste mušnice. Takrat sem se prvič in zadnjič zastrupil skozi stopalo. Bolelo je kot jutranja rosa, ki sedi na kamnu in gleda rdečo meglo nad gozdom. A nisem se vdal. Vedel sem, da bi bil to moj konec. Da bi bil to konec naše rodbine. Da bi bil to konec tele zgodbe. Zagrabil sem žago in zažagal. Omedlel sem.
Te zanima, kako se je vse začelo? Klikni tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar