Vstajam. Sem dovolj močan?

Spoznavam zadnje čase precej kul ljudi. Ljudi, ki me postavljajo nazaj na noge. Na noge, ki so šibke in tresoče, take kot njih lastnik. Za mano je usrano obdobje. Temačno in boleče. Spet sem se izgubil, zraven pa trpel kot prasec za grehe, ki sem jih storil v preteklosti. Vse se vrača, vse se plača. Dneve, ko sem lebdel v oblakih, ko sem se počutil vsemogočnega, ko sem dobesedno mislil, da lahko premikam gore in sam spremenim svet, so zamenjali tedni in meseci gazenja po dreku.

A zdaj se zdi, da se zadeve končno premikajo. Kako vem? Občutek pač. V knjigi Manični poet sem zapisal, da je občutek, ko lezeš iz dreka, eden najlepših in res je tako. Ko se zaveš, da si spet poprijel za uzdo svojega življenja in ga zajahal, da bi se z njim podal v nove nepozabne dogodivščine, začutiš nepopisno olajšanje. S hrbta ti pade eden od nahrbtnikov, ki si jih tako vestno nosil med hojo skozi pekel. Prvi korak je narejen, zdaj je na meni, da naredim naslednje. Sem dovolj močan? Sem!