Težko je, a puška ostaja na rami

Že nekaj časa je minilo, odkar sem napisal zadnji blog. Zakaj? Enostavno nisem imel o čem pisati. Zdelo se mi je, da moje življenje nima nobenega smisla, predajal sem se melanholiji in apatično blodil skozi bedo vsakdana.

Danes se počutim bolje. Veliko bolje. Spet se počutim živega. Ljubljenega. Koristnega. Vrnil sem se med žive. Ponovno se z dvignjeno glavo sprehajam po ulicah Ljubljane in se trudim užiti vsak trenutek posebej.

Poskus življenja pisatelja me je spravil na realna tla. Če bi rekel, da sem zadovoljen s prodajo knjig, bi se zlagal. Če bi rekel, da sem s knjigama zaslužil, tudi. Biti profesionalni pisatelj v Sloveniji je težko. Ni nemogoče, je pa malo verjetno, da se boš s pisateljevanjem lahko preživljal. Trg je majhen, bralna kultura je takšna kot je, malih, neznanih avtorjev pa se ne podpira dovolj in le stežka pridejo na knjižne police knjigarn, kaj šele v domove Slovenk in Slovencev.

Kljub temu se ne predajam. Tretja knjiga - Dandy Dildo - je že praktično končana, vendar se bom tokrat zadeve lotil veliko bolj premišljeno in ne tako na prvo žogo. Izšla bo, ko bo pravi čas za to in nič prej. Prve kritike so zelo dobre, tako da verjamem, da bo mojim oboževalcem, pa tudi ostalim, všeč. Za pokušino pa tale teaser.

Knjigi Zgodba o Davidu Locku in Manični poet lahko naročite tukaj.

Vstajam. Sem dovolj močan?

Spoznavam zadnje čase precej kul ljudi. Ljudi, ki me postavljajo nazaj na noge. Na noge, ki so šibke in tresoče, take kot njih lastnik. Za mano je usrano obdobje. Temačno in boleče. Spet sem se izgubil, zraven pa trpel kot prasec za grehe, ki sem jih storil v preteklosti. Vse se vrača, vse se plača. Dneve, ko sem lebdel v oblakih, ko sem se počutil vsemogočnega, ko sem dobesedno mislil, da lahko premikam gore in sam spremenim svet, so zamenjali tedni in meseci gazenja po dreku.

A zdaj se zdi, da se zadeve končno premikajo. Kako vem? Občutek pač. V knjigi Manični poet sem zapisal, da je občutek, ko lezeš iz dreka, eden najlepših in res je tako. Ko se zaveš, da si spet poprijel za uzdo svojega življenja in ga zajahal, da bi se z njim podal v nove nepozabne dogodivščine, začutiš nepopisno olajšanje. S hrbta ti pade eden od nahrbtnikov, ki si jih tako vestno nosil med hojo skozi pekel. Prvi korak je narejen, zdaj je na meni, da naredim naslednje. Sem dovolj močan? Sem!

Jutro nekega depresivneža

Zbudim se. Premočen sem in neprespan. Spal sem dobro in sanjal sem. Ne spomnim se več kaj, a vem, da sem. Zvlečem se iz postelje in bebavo stojim sredi hodnika. Kaj zdaj? Pristavim vodo za kavo in stopim pod tuš. Bo ta spral sranje, ki ga nosim s seboj? Ne. Pijem kavo in med tem skadim dve cigareti. Mehansko. Prav nič užitka ne občutim ob tem. Prižgem televizor in gledam vanj. A ne vidim nič. Gledam skozenj. Zaznam premikanje na ekranu in govor, a ju ne interpretiram. Ugasnem televizor in stopim na balkon. Oblačno je in mrzlo, rahel severni veter mi piha v glavo. Zaprem oči in si dopovedujem, da je vse v redu. Odprem oči. Vse je popolnoma isto kot prej. Maček začne nadležno mjavkati, kar mi gre na živce. Nahranim ga in mu očistim sekret. Vzamem v roke knjigo, jo odprem in začnem brati. Po nekaj vrsticah mi misli odtavajo, zato jo spet zaprem in odložim na mizo. Zazvoni telefon. Prijateljica me vabi na kavo. Razmišljam o izgovorih, a ne rečem nič. Privolim. Pogledam v omaro in obstanem. Kaj za vraga bom oblekel, ko pa nimam ene dobre cunje ...

Prigode iz gozda, 4. del

Učinek bezgovega sirupa na človeka je podoben učinku dvostopenjske masti na štirikrako kolo. Če bi ljudje lahko govorili, bi verjetno rekli, da se podarjenemu kljusetu ne gleda v roge. Pograbil sem počeno ruleto in jo zavihtel čez ramo. Tekel sem naprej, mimo pokvarjenih kolen in podtalnih nogavic, mimo tipkovnice s črko a in skodelice tipa 0-. Padel sem med skokom in se udaril v piš vetra. Pobral sem se in pomotoma zagrabil drevesno meduzo, ki je začela grizti sirovo bukev. Ker je obstajala nevarnost izključitve, sem zagrabil sodnika, ga vrgel čez drugo ramo in tekel naprej. Čez dva metra sem se ustavil in pogledal nazaj. Sledilo mi je šestnajst krtov in dve kobilici. "Takoj nazaj," sem zatulil tako potiho, da se je travnata bilka ustrašila za zdravje svojih korenin. "To pot bom prehodil sam!" Izpustil sem sodnika, mu vrgel ruleto v naročje in po eni nogi odtancal v najbolj oddaljeni grm. Odtrgal sem vejico, jo popopral in si jo zataknil v uho. Zabrnelo je in nekaj se je zeleno pokadilo, preden sem zaslišal znan glas. 


Prejšnje epizode: 
1. del
2. del
3. del

Prigode iz gozda, 3. del

Zbudil sem se in pogledal v modro rumovo kroglico na rumenem nebu. "Moj, bog, saj je že preko poldneva," sem si rekel in brž vstal. Poleg mene triprstna žaga, okoli mene polno zelenordečerjavih opilkov. Nisem se zmenil za njih, ampak sem brž zajahal vloženo kamelo. Vložene kamele so dobre iz dveh razlogov. Prvič, ker jih lahko transportiraš brez težav, in drugič, ker se za razliko od rastočih v naravi počasneje kvarijo. Kakorkoli, jahal sem kamelo po gozdu brez dreves, ko sem jo zagledal. Žival! Pred menoj je stala v vsej svoji mogočnosti. Zagrabil sem kaktus in ga dvignil visoko nad levo ramo. "Aufbix!" sem zatulil in tako prestrašil svojo vloženo kamelo, da je začela dirkati ritensko. To je eden od treh razlogov, zakaj so vložene kamele slabše od svojih naravnih prijateljic. Druga dva sta tako bizarna, da ne bi sodila v tole nebizarno pripovedko. Skočil sem s kamele in se peš podal v dir. Drvel sem mimo trikotnih sončnic in kvadratnih difenbahij, dokler nisem prispel do bezgovega sirupa. Bezgov sirup je lahko pomenil le eno stvar.

Kako se je vse skupaj začelo? Več v 1. delu in 2. delu Prigod iz gozda.

Prigode iz gozda, 2. del

Ležal sem na nekaj dni nazaj pokošenem pesku. Pogledal sem navzgor in videl pritlikav hrast, na katerem raste orjaški fižol. Vstal sem in stresel pesek nase. "Kaj se je zgodilo," sem vprašal svizca. "Iiiiii," je odgovoril svizec in poletel. Prižgal sem gorečo svečo in jo dvignil navzgor. Na tabli je pisalo: Pozor, žival! "Saj res, žival," sem rekel drugemu svizcu. "Iiiiiii," je odgovoril svizec, naredil pa nič. Poskusil sem se spomniti živali, medtem ko je zajec pojedel zadnjo marjetico in se jebivetrovsko skušal vrteti okoli svoje osi. V glavi mi je odzvanjal zvok flavte, ki jo je dva dni nazaj igrala gola Rozalija, oblečena v skodelico kave. Nikoli nisem znal francosko, zato nisem razumel, kaj igra. S peska sem stopil na travnik in zatulil. "Koji kurac," sem zaklel in povohal ostanke slinaste mušnice. Takrat sem se prvič in zadnjič zastrupil skozi stopalo. Bolelo je kot jutranja rosa, ki sedi na kamnu in gleda rdečo meglo nad gozdom. A nisem se vdal. Vedel sem, da bi bil to moj konec. Da bi bil to konec naše rodbine. Da bi bil to konec tele zgodbe. Zagrabil sem žago in zažagal. Omedlel sem.

Te zanima, kako se je vse začelo? Klikni tukaj.

Prigode iz gozda, 1. del

Ozrl sem se naokoli. Trava barve triindvajset. Pogled navzdol, kjer se zemlja srečuje z nebom. Kamen zelene oblike, na njem pa plesen iz plemena Thaka. Glas iz gozda. Auuuuu! Žival me kliče. Žival, ki sem jo nekoč že premagal. Nekoč, ko so ptiči še letali po vodi in je imela Frančkova koza pet nog. "Kdo si?" sem zatulil v temačno globočino horizontalne vertikale. "Auuuuu," je zatulila žival in čebela se je zaletela v marjetico. Oglušel sem na srednje oko, ko sem se tiho prebijal skozi pokošene bilke na nogometnem igrišču. "Prihaja bolečina," sem brcnil sam sebe, žival pa se je zapodila stran od levega drevesa. Vzel sem lok in zaigral nanj. Zagrabil sem puščico in jo vrgel v zrak. "Dež bo," je rekel regrat in se skril nazaj v krtino. Žival je stekla proti desnemu drevesu in mu odgriznila nogo. "Auuuu," je reklo drevo. "Auuuuu," je zatulila žival. "Auuuuu," so zavpili Indijanci in stekli nazaj pod kotum štirinajst stopinj in pol. Prižgal sem storž s kresničko in prdnil v stevardeso na stonogi številka osemnajst. "Oprostite sem dejal," ko so potniki besno skakali brez padala. Pogledam žival. Tako znana je. Skoraj že vidim njen noht. Vedno bliže je. Smeji se s škilavim ušesom. Saj ne more biti res. Žival je

Ona, ki je bela in črna

Gledam jo. Lepa je. Nežna in krhka. Nekaj je na njej, nekaj, česar ne morem definirati. Všeč so mi njene velike rjave oči, obožujem njene polne ustnice, pa njene ličnice, ki silijo skozi kožo, a ne moteče. Za hip zamižim in spet odprem oči. Gledam jo. Lepa je. Groba in močna. Nekaj je na njej. Nekaj, česar ne morem definirati. Njene velike, skoraj črne oči izžarevajo bes človeštva, njene polne ustnice so krvave, njene ličnice prebadajo kožo kot ostra rezila.

Poljubim jo. Zamižim. Mehko je in dišeče. Zlijeva se v eno kot dve kapljici vode. Všeč mi je, kako z jezikom nežno, skoraj plašno prodre vame. Všeč mi je, kako me nežno objame in se privije k meni. Kako prijetno jo je čutiti ob sebi. Kako velika je želja, da bi trenutek trajal večno. Za hip odprem oči. Pred menoj žarijo črne oči. Poljubi me. Zaprem oči. Grobo je, a prijetno. Zlijeva se v eno kot dva curka vroče lave. Všeč mi je, kako z jezikom odločno prodre vame in ugrizne v mojo ustnico kot da je kos mesa. Všeč mi je, kako me zagrabi in me sunkovito potegne k sebi. Kako prijetno je čutiti takšno surovo moč. Kako velika je želja, da bi ta trenutek trajal večno.

Odprem oči. Gledam jo. Lepa je. Nežna in groba. Krhka in močna. Njene oči izžarevajo milino in bes človeštva. Poljubim jo. Njo, ki je eno in drugo. Njo, ki je bela in črna. Njo, ki je vse.

Tri minute v Mačku

Prižgem cigareto. Vdihnem. Naredim požirek cedevite skozi rdečo slamico. Pogledam naravnost. Ljudje se martinčkajo na soncu. Mlajši moški s črno čepico in drevo, na katerem visi cenik. Špela v roza jopici in starejši moški, nerazumljivo govoreč, ki skuša Jaki razložiti kje sedi. Bela kava v zeleni skodelici, toast, ki si ga deli simpatičen, a tih par. Levo tri punce, kot kaže študentke prvega letnika. "Vse je le izgovor," pravi ena, druga je po naglasu sodeč s Cerknice ali Rakeka. Cigaretni dim se vije iz pepelnika, ko udarjam po tipkah, ki so bile nekoč snežnobele. Dekle z vijoličnimi lasmi se sprehaja mimo, sledi ji frajer z belimi šminkerskimi očali. Vrabec pod mizo in posajena smrečica za njim. Zaprta koliba s kostanjem. Vdihnem in ugasnem cigareto.

Trava je tiho šumela v brezvetrju

trava je tiho šumela v brezvetrju
in kobilica se je kopala v rosi
nebo je bilo modrordeče
in krava se mi je posrala na uho
oblaki oblike kvadrata
in piš vetra na tvojem mezincu
srna v strgani obleki
in številka štiri minus pet

trava je tiho šumela v brezvetrju
in trobentica je zeleno zacvilila
konj se je spotaknil ob ograji
in drevo je padlo v višino
ugasnjen računalnik pod teraso
in zlepljena olimpijska kolajna
cigaret ki se noče prižgati
in pogled slepega očesa

trava je tiho šumela v brezvetrju
in bazen je plaval po plavalcu
živali so hodile po dveh nogah
in sosedu so pognala ušesa
zarjavel tram je šepetal
in mama je pekla storže
rjavo žimnico je pogasil požar
in ti si se žalostno smejala.

trava je tiho šumela v brezvetrju
in svizec je spregovoril
joint sem prižgal z opeko
in napisal risbo
s kulijem sem ošilil kitaro
in zapel film o kozarcu vode
brisal sem si želatino z obraza
in odpel zadrgo na medvedu

Komad dneva 003

Novodobnega pisatelja drva

Komad dneva 002

Komad dneva 001

Michael Jackson - Liberian Girl

Novodobnega pisatelja jutro

Novodobni pisatelj

Minuta v Mačku

Sedim za mizo v Mačku in pišem. Pišem blog, ki bo dolg točno eno minuto. Pogledam levo in vidim par, ki se poljublja. On nosi črtasto majico, ona ima čop. Za šankom dva moška, eden z očali, drugi rahlo overweight. V kotu tri dekleta, ena od njih se odpravlja na WC v tesno oprijetih kavbojkah in čevljih z visoko peto. Pogledam skodelico. Prazna je. Ob njej uporabljena vrečka čaja, en poln in en prazen sladkor. Zamislim se in pogledam v prazno. Zagledam njo ... in ona se nasmehne.

Zakaj se pojavi manija?

Manija je zajebana sestra depresije, sem napisal v knjigi Manični poet. Danes bi sicer rekel, da sta enakovredni, čeprav je res, da je depresija hujša za tistega, ki jo doživlja, manija pa za tiste okoli njega.

Vprašanje je, zakaj se manija pojavi. Zakaj lahko živiš 25 ali 30 let normalno, nato pa naenkrat skočiš v manijo? Na tem mestu poudarjam, da je pomembno razločiti med "normalno" hiperaktivnostjo ali hipomanijo in manijo ali hipermanijo. Kako ju ločiti? Manija je intenzivnejša in ponavadi jo spremljajo blodnje, halucinacije. Maničen človek izgubi stik z realnostjo, njegovi cilji in pričakovanja so nerealni. Prva je blaga in zato obvladljiva. Hipomaničen človek je dejansko prijeten za okolico, saj je odprt, zgovoren, domiseln, šaljiv in poln energije. Hipermaničen človek se ne more več obvladovati. Odprt je tako zelo, da srka vase energijo okolice, ki je zanj absolutno premočna, zato postane razdražljiv, zadirčen, misli, da edini ve vse o vsem, domišljija mu zamegli razum in pogosto se zgodi, da si predstavlja, da je v kakem filmu. Da se vse dogaja zaradi njega. Da je bog.

1. Manija se po mojih izkušnjah lahko pojavi zaradi t. i. izgorelosti. Če imamo stresno službo, ki zahteva veliko miselnih operacij, po možnosti z veliko odgovornostjo, smo pravi kandidat za izgorelost. Končno stanje izgorelosti je tilt pri fliperju, rdeči karton v nogometu ali mat pri šahu. Odziv telesa na izgorevanje pa je lahko tudi manija. Možgani ne zdržijo več tempa, zato nekako pospešijo delovanje oz. odprejo dele, ki so bili prej zaprti. S tem omogočijo preživetje fizičnega telesa, predvsem pa preživetje njih samih. Gre torej za samoohranitveni nagon.

2. Drugi kandidati za pojav manije so depresivni ljudje. V pravi depresiji se ponavadi valjaš več mesecev ali celo let. Včasih je želja zlesti iz depresije zelo močna, zato prosiš, tuliš, kličeš nekoga tam zgoraj, naj ti pomaga, za kakršnokoli ceno. In včasih se ti želja uresniči, le da iz depresije ne zlezeš, ampak skočiš - v manijo. Kar naenkrat nisi več zgolj depresivec, ampak "napreduješ" v maničnega depresivca ali "bipolarca".

3. Tretji primer so ljudje, ki si nadvse želijo biti drugačni, izstopati iz sivine povprečja. Pogosto gre za nadpovprečno inteligentne ljudi, ki jim je normalno življenje enostavno dolgočasno. Ker bi radi zbežali iz tega sveta, jim možgani s prehodom v manično stanje ponudijo nov zagon, nove sposobnosti, nov pogled na svet. V zadnji fazi manije, kjer se domišljija in realnost prepleteta, se jim je želja uresničila. Niso več na tem svetu.

Če bi bila manija obvladljiva, bi jo privoščil vsakemu. Občutek, ko imaš vse rad, ko te ni ničesar strah, ko veš, da si sposoben vsega, je skrajno lep. Žal ne traja dolgo, saj kmalu (v maniji se ti sicer zdi, da je minilo veliko več časa, a zaradi intenzivnosti dogajanja in količine le-tega ponavadi mine nekaj dni) nastopi faza razočaranja, ko vidiš, da ti svet ne sledi. Da si se ti sicer spremenil, a si ostal sam. Poslednji Mohikanec. In namesto, da bi se usedel pod drevo in samo bil, noriš, bentiš in prepričuješ druge, naj ti sledijo. A oni ne morejo, niso na tvojem nivoju. Ne mislim, da so nižje, daleč od tega, le niso na isti frekvenci kot ti.

Manična depresija ali bipolarna motnja je baje neozdravljiva, jaz pa pravim, da če se lahko pojavi kar tako zlepa, lahko nekega dne tudi izgine. Prva faza boja z njo so zdravila, druga pa močna volja in ponoven prevzem nadzora nad svojimi možgani. Težko je, a ne nemogoče. Nemogočih stvari ni. So le tiste, ki jih ne poskusimo.