Manija je zajebana sestra depresije, sem napisal v knjigi Manični poet. Danes bi sicer rekel, da sta enakovredni, čeprav je res, da je depresija hujša za tistega, ki jo doživlja, manija pa za tiste okoli njega.
Vprašanje je, zakaj se manija pojavi. Zakaj lahko živiš 25 ali 30 let normalno, nato pa naenkrat skočiš v manijo? Na tem mestu poudarjam, da je pomembno razločiti med "normalno" hiperaktivnostjo ali hipomanijo in manijo ali hipermanijo. Kako ju ločiti? Manija je intenzivnejša in ponavadi jo spremljajo blodnje, halucinacije. Maničen človek izgubi stik z realnostjo, njegovi cilji in pričakovanja so nerealni. Prva je blaga in zato obvladljiva. Hipomaničen človek je dejansko prijeten za okolico, saj je odprt, zgovoren, domiseln, šaljiv in poln energije. Hipermaničen človek se ne more več obvladovati. Odprt je tako zelo, da srka vase energijo okolice, ki je zanj absolutno premočna, zato postane razdražljiv, zadirčen, misli, da edini ve vse o vsem, domišljija mu zamegli razum in pogosto se zgodi, da si predstavlja, da je v kakem filmu. Da se vse dogaja zaradi njega. Da je bog.
1. Manija se po mojih izkušnjah lahko pojavi zaradi t. i. izgorelosti. Če imamo stresno službo, ki zahteva veliko miselnih operacij, po možnosti z veliko odgovornostjo, smo pravi kandidat za izgorelost. Končno stanje izgorelosti je tilt pri fliperju, rdeči karton v nogometu ali mat pri šahu. Odziv telesa na izgorevanje pa je lahko tudi manija. Možgani ne zdržijo več tempa, zato nekako pospešijo delovanje oz. odprejo dele, ki so bili prej zaprti. S tem omogočijo preživetje fizičnega telesa, predvsem pa preživetje njih samih. Gre torej za samoohranitveni nagon.
2. Drugi kandidati za pojav manije so depresivni ljudje. V pravi depresiji se ponavadi valjaš več mesecev ali celo let. Včasih je želja zlesti iz depresije zelo močna, zato prosiš, tuliš, kličeš nekoga tam zgoraj, naj ti pomaga, za kakršnokoli ceno. In včasih se ti želja uresniči, le da iz depresije ne zlezeš, ampak skočiš - v manijo. Kar naenkrat nisi več zgolj depresivec, ampak "napreduješ" v maničnega depresivca ali "bipolarca".
3. Tretji primer so ljudje, ki si nadvse želijo biti drugačni, izstopati iz sivine povprečja. Pogosto gre za nadpovprečno inteligentne ljudi, ki jim je normalno življenje enostavno dolgočasno. Ker bi radi zbežali iz tega sveta, jim možgani s prehodom v manično stanje ponudijo nov zagon, nove sposobnosti, nov pogled na svet. V zadnji fazi manije, kjer se domišljija in realnost prepleteta, se jim je želja uresničila. Niso več na tem svetu.
Če bi bila manija obvladljiva, bi jo privoščil vsakemu. Občutek, ko imaš vse rad, ko te ni ničesar strah, ko veš, da si sposoben vsega, je skrajno lep. Žal ne traja dolgo, saj kmalu (v maniji se ti sicer zdi, da je minilo veliko več časa, a zaradi intenzivnosti dogajanja in količine le-tega ponavadi mine nekaj dni) nastopi faza razočaranja, ko vidiš, da ti svet ne sledi. Da si se ti sicer spremenil, a si ostal sam. Poslednji Mohikanec. In namesto, da bi se usedel pod drevo in samo bil, noriš, bentiš in prepričuješ druge, naj ti sledijo. A oni ne morejo, niso na tvojem nivoju. Ne mislim, da so nižje, daleč od tega, le niso na isti frekvenci kot ti.
Manična depresija ali bipolarna motnja je baje neozdravljiva, jaz pa pravim, da če se lahko pojavi kar tako zlepa, lahko nekega dne tudi izgine. Prva faza boja z njo so zdravila, druga pa močna volja in ponoven prevzem nadzora nad svojimi možgani. Težko je, a ne nemogoče. Nemogočih stvari ni. So le tiste, ki jih ne poskusimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar